Načrt in opis poti: Ormož – Svetinje – Malek – Miklavž – Ormož

UVOD

Jeruzalem, ponos Prlekov in kot radi rečemo – prleški sveti kraj. Vino, kulinarika, legende, miti, gorice, vse to daje našim krajem posebni pečat. Tujci, ki pridejo, so očarani. Nad lepoto, nad mirom, nad okusno hrano in posebej – vinom. Prlekija ima vse kar je potrebno, da zadovolji tudi najbolj zahtevne. Potrebno je le privabiti turiste in jim povedati – da smo. Prlekijo z Jeruzalemom namreč več krat bolj poznajo tujci kot Slovenci.

POT IZ ORMOŽA PROTI SVETINJAM, SKOZI JERUZALEMSKO VINSKO CESTO

Svojo pot smo pričeli ob 9.00 uri izpred pisarne Z-eniac. Ob 8.00 smo pozdravili udeležence in jim predstavili pot, na katero smo se odpravili, in projekt, preko katerega je to omogočeno. Iz Ormoža smo se odpravili z avtodomom, ki smo si ga predhodno ogledali in se nato vanj udobno posedli.

Pot nas je vodila od Ormoža do Maleka, kjer smo na kratko povedali nekaj o ormoških vinih in jeruzalemski vinski cesti in se nato ustavili na prvi postojanki – pri Svetinjah.

Pri Svetinjah smo si ogledali vaško jedro, se malce sprehodili okrog, povedali nekaj o Svetinjah in se odpravili dalje.

ORMOŠKA VINA

TRSNI IZBOR IN POSEBNOSTI ORMOŠKIH VIN

Na območju ormoških goric trsni izbor sestavlja več kot 90 % belih sort. Vodilna sorta je 'Laški rizling', sledi mu 'Šipon' in ostale sorte; 'Sauvignon', 'Renski rizling', 'Chardonnay', 'Sivi Pinot', 'Beli pinot', 'Rumeni muškat', 'Muškat Ottonel', 'Traminec', 'Dišeči traminec', 'Kerner', 'Rizvanec', 'Ranina'. Od rdečih sort pa so zasajene sorte 'Modri pinot', 'Modra frankinja', 'Zweigelt'.

Krono vseh sort pa nosi sorta 'Šipon'. Zagotovo je, da je to najstarejša sorta, ki uspeva na naših tleh. »Gotovo je, da je bil moslavec (šipon) znan že Rimljanom, ki so ga širili po tedanjem rimskem imperiju in tako tudi po naših krajih. Naš moslavec je že iz najstarejših časov glavna trsna vrsta ljutomersko-ormoškega in gornje radgonskega vinorodnega okoliša in je gotovo star kot ti kraji sami.«

Različna imena za 'Šipon' potrjujejo, da je ta sorta bila v preteklosti zelo razširjena v naših in sosednjih pokrajinah. Svetovno ga imenujemo 'Furmint'. Lokalna imena so sipo, malnik, moslavec, Luttenberger. Domačini pa ga še vedno poimenujejo 'Poščip', verjetno zaradi njegove izrazite kisline, ki med pitjem rada «ščekne«.

Legenda pravi, da ime 'Šipon' izvira iz časa križarskih pohodov. Križarji so se na poti v Jeruzalem ustavili v ljutomersko-ormoških goricah, kjer so pili zelo dobro vino in vzklikali »si bon« (dobro), kar so domačini razumeli kot šipon. Tedaj so poimenovali tudi najvišji vrh teh goric »Jeruzalem«.

Ime šipon se uporablja samo v Sloveniji in nikjer drugod; rečemo lahko, da je šipon zares naš.

'Šipon' je pozna nearomatična sorta in je tudi trta masovnica. Ena trta lahko da na trto tudi 8 kg grozdja, za dobro kakovost je priporočljiva količina 2-3 kg. Neznanje vinogradnika in prednost kvantitete pred kvaliteto je posledično vodila k temu, da se je vino 'Šipon' v prejšnjem stoletju uveljavilo kot »kislica«, saj velika količina grozdja predstavlja nedozorelost v obliki visokih kislin in nizkih sladkorjev. Tako smo ga tudi začeli zanemarjati in preplavile so nas svetovne sorte. Vendar se v zadnjih letih mišljenja vinogradnikov spreminjajo, sajenje trte 'Šipon' je v vzponu, kvaliteta je prehitela kvantiteto. S tem pa nam sorta lahko da najboljše kar premorejo naše lege in je vrhunska vse od suhih vin do vin najvišjih kakovosti, predikatov.

Matija Vertovec (1884) je zabeležil o šiponu tako: »Redek je svet, ki mu je prav, pa toplo mu je malo kje zadosti. Srečen je kraj, ki je zanj! Iz njega trte je najžlahtnejšo štajersko kapljico dobiti… V ljutomerskih goricah so iz grozdja šipona izpod snega leta 1858 iztisnili vino, ki je bilo zelo dobro in doseglo najvišjo žlahtnost…« 

Preberi celoten prispevek

pdf icon 50